»Med ljudmi Prešeren živi kot največji slovenski pesnik.«

»Prerisujem obrise / tvoje spolzke sence / v spranih spodnjicah / se giblješ mehko / v ritmu nežne bolečine Nine Simone (...) ko za hip pomislim / da ne bi bil enak / brez tebe / da ne bi mogel opazovati / drugega / ki me hrani s toplino / me ljubi kot me lahko ljubi / samo nekdo / z enako bolečino.«

»Prešeren je bil pesnik. Gnan od ustvarjalne nuje ni pesnil zgolj zato, da bi dvesto let pozneje o njegovih verzih pisali doktorske disertacije in bi jih recitirali profesionalni dramski umetniki, ampak da bi šle med ljudi.«

»Tako Prešeren kot njegov osem let mlajši španski sodobnik sta živela kratko, a zelo intenzivno, in prav takšna je tudi njuna poezija – bogata in polna, pa tudi zelo napredna in sporočilna s stično točko v svobodi.«

»Ta dva ne vesta več, kako je biti sam. / Tako sta prepletena drug z drugim, / da si ne predstavljata, da ne bi bila.«

»Nisva še v celoti izčrpala vseh težav s Prešernom.«

»Prebujen sem / in plešem na svojo vibracijo, / na svoj vajb, / v ritmu svojega srca.«

»Prešerna smo kanalizirali torej zelo zgodaj, treba se je pa vprašati, kaj s to dediščino pravzaprav početi naprej?«

»navdih – kako blefirati navdih? Se ne pusti prepisati?«